Vse, kar se trenutno dogaja okoli tretje razvojne osi, kaže na izprijenost slovenske politike ne glede na njeno politično pripadnost leve, desne, sredinske orientacije. Vsi nas imajo za ovce, katere lahko strižejo, kadarkoli imajo čas in ne glede na to ali ovce imajo volno ali ne. Vendar to ni nič novega. Vzorci ravnanja se ponavljajo in ponavljajo. Kot da se na avtocestnem križu nismo ničesar naučili.

Projekt drugega tira, ki je doživel v dvajsetih letih vse faze razvoja – od tega, da je nepotreben, do sedanjega stanja, da se bo svet podrl, če ga ne začnemo realizirati takoj. Ne glede na to, da je v preteklih dvajsetih let razvoj šel svojo pot, da je projekt nastajal v drugačnih evropskih političnih razmerah, da so se logistične razmere spremenile, da ima stroka vključno z Evropsko banko resne pomisleke, silimo v realizacijo projekta per takoj. Kot da je projekt sveta krava, ne pa nekaj, kar se spreminja glede na razvoj tehnologij, logistike, političnih razmer. Ker kakršnakoli sprememba že vodi v takšne časovne zaostanke, je mnenje politike, da tehnološka funkcionalnost, strateška dolgoročnost in ustreznost niso pomembni ne glede na ceno. Ob tem, da ostajajo nerešeni vsi ekološki in požarni problemi obstoječega tira, da ne rešujemo dvotirnosti nove proge, z izjemo tunelov, pripravljenih za dvotirnost, teh pa je tako večina na novi progi. Ob tem, da nam nihče ne more zagotoviti predračunske vrednosti projekta. Ne, treba je hiteti ob vseh nerešenih vprašanjih, ne glede na ceno, samo da se pokaže učinkovitost vlade in posameznikov. Samo ena dilema je, sedaj ali v nedoločljivi bodočnosti. Vzemi ali pusti.

Po tem, ko smo zadostili velenjskemu lobiju in mu zgradili TEŠ 6 in ga seveda bogato preplačali, mu sedaj podarimo še cesto tretje razvojne osi, ki se naj ne bi končala v Novem Mestu, Črnomlju in Metliki, ker je najpomembnejše skrajšati pot do Ljubljane in Kopra in mimogrede še izločiti regijskega konkurenta. Poleg tega, da je načrtovani projekt sedaj dražji za 200 mio od prve variante, uničuje tudi kmetijska zemljišča in drugo. Dobro poučeni so seveda že pokupili zemljišča na sporni trasi, gradbinci že pripravljajo mehanizacijo za vrtanje. In podobno kot pri drugem tiru – oba projekta je treba spraviti pod zemljo, kot da Slovenci ne gradimo infrastrukture, temveč tajni jedrski program, katerega je treba spraviti pod zemljo. In zopet isti argument, če ne sedaj, nikoli ali čez deset let, ne glede na ceno, ne glede na trajno škodo na okolju in v razvoju regije. Ne, treba je vršiti pritisk na zdravo-razumnike, ki jim zaslužki na račun davkoplačevalcev niso primarni interes, kot niti politični prestiž.

Medtem ko Fiskalni svet grozi z apokaliptično tragedijo, ker proračun presega 270 mio eur, ko se pripravlja pobuda za ustavno presojo, je 200 mio eur dražji projekt mačji kašelj, da o podražitvah na drugem tiru sploh ne govorimo. Kako se bodo razvijale stvari, imamo že dva čudovita indikatorja. Obseg arheoloških raziskav na ruralnem področju, da o projektu maketa sploh ne govorim, ker je to mačji kašelj proti temu, kaj vse nas še čaka.

Vse to v imenu naglice, kajti, če se karkoli spremeni, projekta ne boa, ali po bo realiziran takrat, kot ve samo ljubi bog.

Človek dobi občutek, da smo Slovenci najemniki v Republiki Sloveniji, ne pa suveren narod, ki živi v svoji državi. Za tuje investitorje spreminjamo zakonodajo, obstoječih zakonov ne spoštujemo, sofinanciramo jim investicije, naše okoljevarstvenike zmerjamo, da kradejo delovna mesta delavcem. In namesto, da bi tuji investitorji pametno molčali, se še hvalijo, kako hitro implementirajo investicije v Sloveniji.Za lastne infrastrukturne objekte ne znamo poskrbeti, ali pa je to samo izgovor za izsiljevanje politikov, ki so v službi lobijev, od zakonodajne do izvršilne oblasti. Srčno upam, da bo vsaj Ustavno sodišče v tej norišnici ohranilo trezno glavo.

Ministrica Bratuškova, bivša Celjanka in Žalčanka, bi počasi lahko prenehala s svojimi reševalnimi misijami. Najprej nas je rešila trojke. Evropski birokrati ob lojalni pomoči Banke Slovenije in Ministrstva za finance so napihnili bančno luknjo preko vseh razumnih meja, sledijo še tožbe zaradi izbrisa podrejenih dokumentov, o prenosih na slabo banko in spornih prodajah raje ne govorimo, omejitvene zakone smo delno ukinili šele v lanskem letu. Prodali oz. ‘šenkali’ bomo celotni bančni sistem. Guverner Jazbec pod tople peruti Evrope z bogato odpravnino, bivši finančni minister ponikne. Celotne cene te reševalne akcije ne bomo nikoli izvedeli, bilo bi dobro vprašati Varufakisa, človeka z največ znanja na tem področju, ali smo jo res tako dobro odnesli, kot se hvalimo. Na vse to dodamo še predvideno neracionalno gradnjo tretje razvojne osi, podražitve in bodoče investicije v delno izgrajeni drugi tir. Ni to malo preveč za eno osebo v enem življenjskem ciklusu. Fiskalni svet se veselo ukvarja z drobtinicami in uživa v svoji ustavni pomembnosti. Papirni tiger.

Slovenci, kdaj bomo znali reči politikom naj gredo v svoje peskovnike in se naj z lobisti igrajo igrice, znanja za resno vodenje države nimamo tako na političnem kot upravnem področju. Koliko štipendistov ima Slovenija na elitnih fakultetah v Franciji, Angliji, Švedski, kjer se šolajo vrhunski kadri za upravljanje države – takšne kadre rabi resna država, strokovnjake politično neodvisne, predane delu in domovini, ki ji služijo. In politiki, pustite že vodenje investicij tehnokratom, ki te posle obvladajo, še jih je nekaj, ki so gradili po celem svetu, doma pa tega ne morejo več početi. Za nastanek političnih elit je potreben čas, pamet, domoljubnost in praksa, za ovce pa spoznanje, da tranzicija, ko je lažje in učinkoviteje krasti davkoplačevalcem kot pošteno zaslužiti in živeti z znanjem in delom, ne bo trajala večno

Aleš ILC – poslano časopisu Delo

Deli s prijatelji: